• Vse obstoječe notranje podatke o zmesi in snoveh v zmesi.
• Posodobljene varnostne liste ali druge oblike varnostnih informacij, ki vam jih za uvožene zmesi ali za snovi in/ali zmesi, ki bodo vključene v formulirane zmesi, predložijo dobavitelji.
• Razvrstitev v skladu z zakonodajo o prevozu, ki jo predloži dobavitelj:
  • ​na podlagi razvrstitve za prevoz, ki je izvedena v skladu s Priporočili Združenih narodov o prevozu nevarnega blaga – vzorčni predpisi ali v skladu z vzorčnimi predpisi za prevoz po cesti (ADR), železnici (RID), celinskih plovnih poteh (ADN), zraku (ICAO TI) ali morju (IMDG), se lahko ugotovi, da je potrebno nevarnosti snovi ali zmesi preučiti še bolj podrobno;
  • čeprav so merila za razvrstitev, ki se uporabljajo pri razvrstitvi za prevoz, in merila. ki se uporabljajo pri razvrstitvi v skladu z uredbo CLP, večinoma enaka, se predpisi za prevoz nanašajo na drugačno področje uporabe, zato razvrstitev za prevoz morda ne pokriva vseh nevarnosti, ki so lahko povezane z zmesjo.
• Popis razvrstitev in označitev na spletni strani agencije ECHA, ki vsebuje:
  • ​razvrstitev snovi, usklajeno na ravni EU (preglednica 3.1 iz Priloge VI k uredbi CLP). Usklajena razvrstitev in označitev snovi je v EU/EGP pravno zavezujoča, pri čemer je treba te podatke upoštevati v razvrstitvi zmesi, ki vsebuje tako snov;
  • razvrstitve snovi, ki jih v svojih prijavah razvrstitev in označitev ali registracijskih dokumentacijah predložijo izdelovalci in uvozniki. Taka razvrstitev vključuje vse ustrezne usklajene razvrstitve in samorazvrstitve za tiste nevarnosti, ki jih usklajena razvrstitev ne vključuje.
• ​Javno dostopno zbirko podatkov agencije ECHA s podatki o registriranih snoveh. Do te zbirke lahko dostopate prek polja „Išči kemikalije" na strani „Informacije o kemikalijah" v spletišču agencije ECHA.
• Dodatne vire, npr. eCHEMPortal organizacije OECD in druge vire iz poglavja 10 Uvodnih smernic za uredbo CLP.
• Kot novi znanstveni dokazi se obravnavajo tudi mnenja mednarodno priznanih tehničnih in znanstvenih odborov (zlasti Odbora agencije ECHA za oceno tveganja) ali drugi podatki na spletni strani agencije ECHA.

Osnovni podatki, ki jih morate navesti za vsako snov v zmesi, vključujejo:

a.     identiteto snovi, 

b.    koncentracijo snovi v zmesi,

c.     razvrstitev te snovi in vse dodeljene posebne mejne koncentracije ali množilne faktorje (M-faktorje),

d.    podrobne podatke o vseh nečistotah in dodatkih v snovi, vključno z identitetami, razvrstitvami in koncentracijami, ki so lahko prav tako pomembne. Običajno je treba upoštevati snovi, katerih koncentracija v zmesi znaša vsaj 0,1 %, čeprav je dejanska koncentracija, ki jo je treba upoštevati, odvisna od razreda nevarnosti in snovi.

Če je sestavina zmesi tudi sama zmes, je treba pridobiti tudi podatke o snoveh te sestavne zmesi, vključno s koncentracijami, razvrstitvami in vsemi ustreznimi posebnimi mejnimi koncentracijami ali M-faktorji.

Uredba CLP določa, da je treba za namene razvrščanja upoštevati „vse razpoložljive" podatke ali informacije.

Posebni podatki lahko vključujejo podatke o preskusu same zmesi ali snovi v zmesi, npr. v obliki:

• poročil o študiji,
• povzetkov študij,
• ustreznih parametrov iz podatkov o preskusu (npr. vrednosti ocene akutne strupenosti).

Mejna koncentracija je najmanjša koncentracija posamezne snovi, zaradi katere je treba zmes razvrstiti, ali vsota koncentracij ustreznih snovi, kadar se učinki več snovi seštevajo.

Mejne koncentracije so lahko splošne za razred nevarnosti, razločevanje znotraj razreda ali kategorije (splošna mejna koncentracija, GCL) ali posebej določene za posamezno snov (posebna mejna koncentracija, SCL). Posebna mejna koncentracija je lahko za snov določena glede na učinkovitost zadevne snovi, da se omogoči natančnejša določitev prispevka snovi k razvrstitvi zmesi. Koncept posebne mejne koncentracije se uporablja predvsem v zvezi z nevarnostmi za zdravje. Posebne mejne koncentracije imajo prednost pred splošnimi mejnimi koncentracijami.

V zvezi z razredom nevarnosti „Nevarno za vodno okolje" se namesto posebnih mejnih koncentracij uporablja koncept z množilnimi faktorji (M-faktorji). Cilj uvedbe M-faktorje je, da se snovem, ki so razvrščene kot nevarne za vodno okolje (kategoriji „akutno nevarno za vodno okolje 1" ali „kronično nevarno za vodno okolje 1"), pri razvrščanju zmesi dodeli večja pomembnost. Uporabljajo se za izpeljavo razvrstitve zmesi, v kateri je prisotna zadevna snov.

Za več informacij glejte poglavje 1.5 Smernic za uporabo meril CLP.