30.1.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 28/12

(1)

V skladu z Direktivo 95/46/ES morajo države članice zagotoviti, da se prenos osebnih podatkov tretji državi lahko izvede le, če tretja država zagotovi ustrezno raven varstva in če se pred prenosom upoštevajo zakoni držav članic, ki izvajajo druge določbe Direktive.

(2)

Komisija lahko sklene, da tretja država zagotavlja ustrezno raven varstva. V tem primeru se lahko osebni podatki prenesejo iz držav članic, ne da bi bila potrebna dodatna jamstva.

(3)

V skladu z Direktivo 95/46/ES bi bilo treba raven varstva podatkov oceniti glede na vse okoliščine, ki so povezane s postopkom prenosa podatkov ali nizom postopkov prenosa podatkov, pri čemer bi bilo treba skrbno pretehtati določene elemente, ki so pomembni za prenos.

(4)

Glede na različne pristope k varstvu podatkov v tretjih državah bi bilo treba oceniti ustreznost, morebitni sklep na podlagi Direktive 95/46/ES pa bi bilo treba sprejeti in izvajati na tak način, da ne pride do samovoljne ali neupravičene diskriminacije do tretjih držav ali med tretjimi državami, v katerih prevladujejo podobne okoliščine, in da ne nastane prikrita trgovinska ovira, ob upoštevanju obstoječih mednarodnih obveznosti Unije.

(5)

Nova Zelandija je nekdanja britanska kolonija. Leta 1907 je postala neodvisni dominion, vendar je svoje ustavne vezi z Veliko Britanijo formalno pretrgala šele leta 1947. Nova Zelandija je unitarna država in nima pisne ustave v običajnem pomenu uveljavljene ustanovne listine. Država je ustavna monarhija in parlamentarna demokracija po westminstrskem modelu s kraljico Nove Zelandije kot vodjo države.

(6)

Nova Zelandija je organizirana po načelu parlamentarne suverenosti. Po ustaljeni praksi kljub temu obstaja vrsta zakonov, ki so posebnega ustavnega pomena in se štejejo za „višje pravo“. To pomeni, da so del ustavnega okvira Nove Zelandije ter podlaga za vladno prakso in sprejemanje drugih zakonodajnih aktov. V primeru spremembe ali razveljavitve teh zakonov je potrebno splošno politično soglasje. Za varstvo podatkov je pomembnih več teh zakonov, in sicer zakon o listini o pravicah (Bill of Rights Act) z dne 28. avgusta 1990 (javni zakon št. 109 iz leta 1990), zakon o človekovih pravicah (Human Rights Act) z dne 10. avgusta 1993 (javni zakon št. 82 iz leta 1993) in zakon o zasebnosti (Privacy Act) z dne 17. maja 1993 (javni zakon št. 28 iz leta 1993). Ustavni pomen teh zakonov se kaže v ustaljeni praksi, da jih je treba upoštevati pri pripravi oziroma predložitvi novih zakonodajnih aktov.

(7)

Pravni standardi varstva osebnih podatkov na Novi Zelandiji so določeni predvsem v zakonu o zasebnosti (Privacy Act), kakor je bil spremenjen z zakonom o spremembah zakona o zasebnosti (čezmejnem obveščanju) (Privacy (Cross-border Information) Amendment Act) z dne 7. septembra 2010 (javni zakon št. 113 iz leta 2010). Sprejet je bil pred Direktivo 95/46/ES in ni omejen na avtomatizirano obdelane podatke ali strukturirane podatke v zbirki, temveč zajema vse osebne podatke v kakršni koli obliki. Velja za celoten javni in zasebni sektor, z nekaj posebnimi izjemami v javnem interesu, ki jih je pričakovati v demokratični družbi.

(8)

Na Novi Zelandiji obstaja več ureditev za obravnavanje vprašanj zasebnosti glede politike, predpisov ali pravnega varstva. Nekatere ureditve so zakonsko predpisane, druge pa so samoregulativni mehanizmi gospodarstva, vključno s področji medijev, neposrednega trženja, neželenih elektronskih sporočil, raziskav trga, zdravja in invalidnosti, bančništva, zavarovalništva in varčevanja.

(9)

Poleg zakonodajnih aktov, ki jih sprejme parlament Nove Zelandije, obstaja obsežen korpus običajnega prava (common law), ki izhaja iz angleškega običajnega prava ter obsega načela in pravila običajnega prava, ki se nanašajo na varstvo podatkov. Eno temeljnih načel običajnega prava je načelo, da je posameznikovo dostojanstvo najpomembnejše vodilo prava. To načelo običajnega prava je ključni element splošnega sodnega odločanja na Novi Zelandiji. Sodna praksa Nove Zelandije, ki temelji na običajnem pravu, obsega tudi številne druge vidike zasebnosti, na primer vdor v zasebnost, kršitev zaupanja ter dodatno zaščito v zvezi z obrekovanjem, nadlegovanjem, zlonamernimi lažnimi izjavami, malomarnostjo in drugim protipravnim ravnanjem.

(10)

Pravni standardi varstva podatkov, ki se uporabljajo na Novi Zelandiji, zajemajo vsa osnovna načela, ki so nujna za ustrezno raven varstva za fizične osebe, ter predvidevajo tudi izjeme in omejitve za zaščito pomembnih javnih interesov. Ti pravni standardi varstva podatkov in izjeme so v skladu z načeli, določenimi v Direktivi 95/46/ES.

(11)

Uporaba pravnih standardov varstva podatkov je zagotovljena z upravnimi in sodnimi pravnimi sredstvi ter neodvisnim nadzorom, ki ga izvaja nadzorni organ, t. i. pooblaščenec za zasebnost (Privacy Commissioner), ki ima pristojnosti iz člena 28 Direktive 95/46/ES in deluje neodvisno. Poleg tega ima vsaka zainteresirana oseba pravico do sodnega varstva in lahko zahteva nadomestilo za škodo, ki jo je utrpela zaradi nezakonite obdelave njenih osebnih podatkov.

(12)

Za Novo Zelandijo bi se torej moralo šteti, da zagotavlja ustrezno raven varstva osebnih podatkov iz Direktive 95/46/ES.

(13)

Ta sklep bi moral zadevati ustreznost varstva, zagotovljenega na Novi Zelandiji, z namenom izpolniti zahteve iz člena 25(1) Direktive 95/46/ES. Ne bi smel vplivati na druge pogoje ali omejitve, s katerimi se izvajajo druge določbe navedene direktive, ki se nanašajo na obdelavo osebnih podatkov v državah članicah.

(14)

Zaradi preglednosti in zaščite zmožnosti pristojnih organov držav članic, da zagotovijo varstvo posameznikov pri obdelavi njihovih osebnih podatkov, je treba določiti izjemne okoliščine, v katerih se lahko upraviči začasna ustavitev prenosa nekaterih podatkov, ne glede na ugotovljeno ustrezno varstvo.

(15)

Delovna skupina za varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ustanovljena v skladu s členom 29 Direktive 95/46/ES, je dala pozitivno mnenje o ravni ustreznosti glede varstva osebnih podatkov na Novi Zelandiji (2), ki je bilo upoštevano pri pripravi tega izvedbenega sklepa.

(16)

Ukrepi, določeni s tem sklepom, so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega na podlagi člena 31(1) Direktive 95/46/ES –

(a)

če pristojni organ Nove Zelandije ugotovi, da prejemnik krši veljavne standarde varstva; ali

(b)

če obstaja precejšnja verjetnost, da so standardi varstva kršeni, če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da pristojni organ Nove Zelandije ne ukrepa ali ne bo ukrepal primerno in pravočasno, da bi rešil zadevno vprašanje, če bi neprekinjeni prenos povzročil neposredno tveganje hudega oškodovanja oseb, na katere se podatki nanašajo, ter če so si pristojni organi v državi članici v teh okoliščinah ustrezno prizadevali obvestiti organ s sedežem na Novi Zelandiji, pristojen za obdelavo, in mu dati priložnost za odziv.